Ob morju
Videl sem, videl jadro na morju, ko je tonilo v obzorju. Videl sem, videl oblaček na nebu: bil je podoben galebu.
Veter
Veter se je ustavil pred vrati; prazno, tiho; vse že spi. Samo veter ne more spati opolnoči. Samo črna cipresa šumi še, na belem grobu...
Kdo je videl veter?
Kdo je videl veter? Ne jaz ne ti. A ko list na veji poplesava, je to veter, ki mimo privrši. Kdo je videl veter? Ne ti ne jaz. A ko...
Z otožnostjo strmim
Z otožnostjo strmim na tiho kraško polje. V temi razločim samo skale, in vendar, saj mi je dovolj, saj nočem več, saj tista pot tako...
Mozaik
Iz dneva v dan, v znamenjih zvezd, čas se lenobno vlači v zmerom ožjih zavojih spiralnih cest - kot tista prastara, neskončna povest o...
Jesen
Nekje na soncu dolgo bi slonel in bi prešteval bele pajčevine jesenskih dni, gozd bi žarel in čakal, da poletje mine, da listje porjavi...
Japonski lesorez
Nebo globoko je, kakor dolina, ki pot do nje zarastel je bršljan. Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina visi pobočje bele gore...
Kamnito lice
Samota kakor ptica roparica zožuje svoje kroge dan za dnem. Včeraj je s krili udarila me v lica in jutri svet negiben bo in nem, kot zrl...
Noč pred okni
Dež rosi na črni kostanj, luč iz sobe ga obseva, plaha, dobra in prijazna; ulica je temna, prazna; eno okno le nasproti mi žari. Nekdó...
Kako lepo
Kako lepó bi biló romati vse življenje skozi zeleni gozd in se ne ustaviti. Biti kot gozdna ptica, ki ne pozna poljan. Biti človek z...
