Noč pred okni

Dež rosi na črni kostanj,

luč iz sobe ga obseva,

plaha, dobra in prijazna;

ulica je temna, prazna;

eno okno le nasproti

mi žari. Nekdó sameva.

Ah, mogoče kakor jaz

čaka tiste polnoči,

ki izbriše raz obraz

vsa spoznanja grenkih dni

in v jesenski, sivi čas

trudno dušo potopi.