

Z otožnostjo strmim
Z otožnostjo strmim na tiho kraško polje. V temi razločim samo skale, in vendar, saj mi je dovolj, saj nočem več, saj tista pot tako...


Noč pred okni
Dež rosi na črni kostanj, luč iz sobe ga obseva, plaha, dobra in prijazna; ulica je temna, prazna; eno okno le nasproti mi žari. Nekdó...


Kako lepo
Kako lepó bi biló romati vse življenje skozi zeleni gozd in se ne ustaviti. Biti kot gozdna ptica, ki ne pozna poljan. Biti človek z...


Zbrani
Tihi, izmučeni naši obrazi sanjajo bogve kam. Zunaj stresa vihra drevje. Vsak od nas je kakor sam. Mrzli šumeči septembrski dež pada na...


Okno blešči
Okno blešči v zlatem sijaju, tiho je v tem zapuščenem kraju. Kakor da tu nikdo ne živi, in vendar vse diha, vse govori. V vejah drevesa...


Noč
Bori šepečejo, slap šumi, skale, kot da so se potniki ustavili, v sive plašče zaviti, sredi poti, polje kakor izhojena pot in vas kot kup...