Opolnoči

Kaj plakaš, ti dobri človek,

kaj plakaš opolnoči?

Še borovi gozdovi šumijo,

še dobri ljudje živijo,

še žvižgajo vlaki v temi.

Kaj plakaš, ti dobri človek,

si ranjen z ostjo spoznanj?

Poglej: saj ni prva prevara,

in glej: že dviga se zarja ...

Življenje je lepše od sanj.

Bogato, košato, široko

v valovih viharja šumi.

Ne poje srce ti? Daj roko

na splašeno svoje srce,

da spozna, da izve,

da srečen je, kdor živi.