Vrba

1.

Ti ne boš nikoli umrla,

ker tudi vrba ne umre.

- Tu je nekoč stala vrba,

pravi kdo in gre naprej.

Ampak ob neskončni reki,

ki za njim temni, šumi,

v lastni lepi listni kletki

ista vrba še stoji.

To je živa čarovnija

zemlje, vode in neba,

da sekira, ki ubija,

nikdar nič ne pokonča.

2.

Smo v začaranem kraljestvu

zveste zemlje, strogih zvezd.

- Bela hiša v belem mestu,

ne, palača do nebes.

Kjer stoji vitka palača,

je nekoč raslo drevo.

Ne, skoz stene, okna, vrata

hrast še zmeraj sega v noč.

In zato plava palača

v noči včasih ko privid.

Trd in zelen želod hrasta

ruši, ropa beli zid.

3.

Kdaj pa kdaj v deževni pomladi,

ko greš po mestu naokrog,

zaznaš bežen dotik živali,

v dlani za hip začutiš rog.

V sami senci tvoje mize

- pazi, da ne stopiš vanj -

stoji iglasto mravljišče

in za tabo skorjast strah.

Teče starodavna reka,

stara kakor hrib nad njo.

Tudi ta roka in ta kretnja

bo, ko te nič več ne bo.

4.

To je strašna čarovnija

zemlje, vode in neba.

V zimski noči kdaj iz zida

hrast komú zašepeta.

Včasih kómu sredi dneva,

ko je med drugimi ljudmi

v sobi, svetli od poletja,

veja hrasta zašumi.

Vstane, seže k čelu z roko,

pogleda dol na ulico -

samo ti, ki odidejo skoz okno,

ti za zmeraj umrjejo.

5.

Ta roka, prsti tega giba

bodo, ko te več ne bo.

Ti boš, vsa boš, ista, živa,

tudi ko te ne bo več nekoč.

Je Trnuljčica živela?

In če ni, vendar živi.

Vstaja iz trnja in pepela

kakor luna iz noči.

Ko pa sonce gori gré,

kako bi še umrla vrba?

Niti lista ne vzame jesen.

Ti ne boš nikoli umrla.